Združene države Amerike
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
| United States of America
Združene države Amerike
|
||||||
|---|---|---|---|---|---|---|
|
||||||
| Geslo: E Pluribus Unum (angleško From Many, One, »Iz mnogih, eno«) (tradicionalno) In God We Trust (»V Boga zaupamo«) (od 1956 do danes) |
||||||
| Himna: The Star-Spangled Banner |
||||||
 |
||||||
| Glavno mesto | Washington, D.C. |
|||||
| Največje mesto | New York City | |||||
| Uradni jeziki | ga nima, angleščina (de facto) | |||||
| Upravljanje | federativna ustavna republika | |||||
| - | predsednik | George W. Bush (R) | ||||
| - | podpredsednik | Dick Cheney (R) | ||||
| - | predsednik predstavniškega doma | Nancy Pelosi (D) | ||||
| Neodvisnost | od Velika Britanija | |||||
| - | razglašena: | 4. julij 1776 | ||||
| - | priznana: | 3. september 1783 | ||||
| - | Ustava Združenih držav Amerike: | 4. marec 1787 | ||||
| - | voda (%): | 4.87 | ||||
| Prebivalstvo | ||||||
| - | ocena 2008: | 301.693.000[1] (3.) | ||||
| - | štetje 2000: | 281.421.906 | ||||
| BDP (PKM) | ocena 2006 | |||||
| - | skupaj: | 13,049 bilijona USD (1.) | ||||
| - | na prebivalca: | $43.555 (3.) | ||||
| BDP (nominalno) | ocena 2007 | |||||
| - | skupaj: | 13.77 bilijona USD (1.) | ||||
| - | na prebivalca: | 45.652 USD (8.) | ||||
| Gini (2000) | 40,8 (srednji) | |||||
| HDI (2004) |  0,948 (visok) (8.) |
|||||
| Valuta | ameriški dolar ($) (USD) |
|||||
| Časovni pas | (UTC-5 to -10) | |||||
| - | poletni (DST): | (UTC-4 to -10) | ||||
| Vrhnja domena (TLD) | .us .gov .edu .mil | |||||
| Klicna koda | +1 | |||||
| 1 Včasih so ZDA navedene na tretjem mestu. Položaj morda pripada Kitajski. | ||||||
Združene države Amerike (tudi Združene države, ZDA; angleško United States of America) so zvezna republika v Severni Ameriki, sestavljena iz 48 geografsko povezanih zveznih držav in dveh ločenih. Država se razteza med Atlantikom na vzhodu ter Tihim oceanom na zahodu in si deli severno mejo s Kanado ter južno z Mehiko. Njena prestolnica je Washington, D.C.
Deželo zaznamuje več osnovnih dejavnikov: geografske značilnosti te tretje največje države na svetu, zgodovina, ki govori o ljudeh izpred 15 tisoč let in do danes, prebivalstvo, ki sestavlja družbo, kultura s tradicijo zlivanja priseljencev v samostojno kulturno entiteto, gospodarstvo in uprava. Zaradi vpliva, ki so ga ZDA razvile na vojaški, gospodarski, kulturni in politični ravni v svetu, je po propadu Sovjetske zveze govoriti o Združenih državah kot o edini svetovni supersili.
Eden najpomembnejših vidikov pri dojemanju pomena ZDA je njen učinek talilnega lonca. Tega simbolizira nacionalni moto E Pluribus Unum (slovensko Iz mnogih eno). Prvič je bil uporabljen za potrebo združevanja 13 britanskih kolonij v Severni Ameriki med ameriško revolucijo, nov pomen pa je dobil, ko so se v državo pričele prilivati mase migrantov. Ti so namreč morali najti skupne življenjske smernice in načela, kar je povzročilo zlivanje mnogoterih kultur v eno. Združene države so tako pred vsem drugim dežela imigrantov, ki so oblikovali novo kulturo. Uspešno povezovanje priseljencev v nacionalno celoto naj bi bilo doseženo z izenačenjem vseh državljanov, ki je bilo zagotovljeno v deklaraciji neodvisnosti ter v Ustavi ZDA. K takšnemu idealu pa naj bi dežela stremela tudi danes, saj še ni dosežen. Odtod izhaja tudi ameriška politična misel, ki so jo navedli očetje naroda: »Vsi ljudje se rodijo enaki in obdarjeni z neodtujljivimi pravicami do življenja, svobode ter iskanja sreče«.
Pojem »Amerika« je bil oblikovan v zgodnjem 16. stoletju, in sicer po Amerigu Vespucciju, italijanskem raziskovalcu in kartografu, ki je nedolgo za Kolumbom raziskoval obale Južne Amerike in potrdil obstoj novoodkrite celine. Celotno ime Združene države Amerike pa je bilo uradno prvič navedeno v Deklaraciji neodvisnosti iz leta 1776. Danes je uradno ime krajšano na Združene države (angleško United States), ZDA (angleško USA), v angleščini tudi The States ali US, v svetu zahodne kulture pa tudi le na ime Amerika. V preteklosti je bil za obe ameriški celini priljubljen naziv Columbia. Prebivalci ZDA so označeni za Američane, to ime je namreč le redko uporabljeno za prebivalce ostalih držav katere od Amerik.
[uredi] Geografija
- Glavni članek: Geografija Združenih držav Amerike
Združene države merijo skoraj 10 milijonov km2 in si tako z LR Kitajsko, glede na razlikujoče se podatke o površini slednje, izmenjujejo tretje mesto na spisku svetovnih držav po površini. Celotno državo sestavlja 50 zveznih držav (48 geografsko soležnih in 2 izolirani) in odvisni teritoriji Puerto Rico, Deviški otoki, Ameriška Samoa in Guam. Zvezne države so praviloma razdeljene na okrožja.
Populacija države šteje več kot 303 milijone ljudi, kar pomeni tretjo državo na svetu po številu prebivalcev. Koncentracije teh so v urbanih področjih, zlasti na zahodni in vzhodni obali – ta je lokacija obsežnega somestja BosWash.
Geografija je imela in ima bistven vpliv pri razvoju države. V tem smislu sta pomembna obilica naravnih bogastev in razvejano vodno omrežje, pa dobri splošni pogoji za kmetovanje, kar Združenim državam omogoča vodilno vlogo pri proizvodnji svetovne hrane. Hiter razvoj in eksploatacija okolja povzročata pereče okoljske težave, ZDA med drugim prednjačijo pri izpustu ogljikovega dioksida v ozračje – 20 % svetovnih emisij.
[uredi] Površje
Jasno so vidne razlike med uravnjenim vzhodom in goratim zahodom države
Vzhodni deli ZDA se nahajajo na geološko starih nižinah, medtem ko so zahodne regije mlajše in neuravnane.
Priobalne ravnice Atlantika se proti zahodu dvigujejo v staro apalaško gorovje, ki je nizka, a pomembna naravna pregrada med obalo in osrčjem celine. Onkraj nje leži rodovitno porečje Mississippija in Velika jezera, ogromna zaloga sladke vode ledeniškega nastanka. Še dalje proti zahodu se le počasi dvigajo planjave Velikega nižavja, ki ob vznožju Skalnega gorovja na svojem zahodu dosežejo nadmorsko višino dveh kilometrov. Nižavje je le mestoma prekinjeno z vzpetinami gorskih verig Ozark in Ouachita. Skalno gorovje s slemenitvijo sever-jug poteka prek države iz Kanade in do Mehike čez celotne zahodne Združene države. Ob zahodnih vznožjih je najti medgorske planote, ki so kljub imenu razmeroma razgibane.[2] Na njihovem jugu leži puščavski svet. Te predele od zahodne obale ločujeta verigi Kaskadskega gorovja in Sierre Nevade, v okviru katere se vzpenja tudi najvišji vrh geografsko soležnih ZDA. Med obema gorovjema je tudi nizka Velika kotlina z najglobljo točko 86 metrov pod morsko gladino. Povsem na zahodu se ob obalah Pacifika vlečejo doline in manjša gorovja pacifiškega severozahoda.
Aljasko zaznamujejo visoka gorovja in nekoliko uravnjenih površij oziroma svet tundre; priobalni otoki so ognjeniškega nastanka. Takšen je tudi arhipelag Havaji v Tihem oceanu.
[uredi] Vodovje
Prvi evropski priseljenci so ameriško celino našli ravno po potovanju prek morja. Od takrat dalje pa so bili življenjsko in razvojno odvisni od mnogih rek ter jezer v Ameriki: Mississippi, Sveti Lovrenc, Velika jezera, Missouri itn. Vse velike reke države tečejo pretežno na jug in so tako za razliko od za primer sibirskih rek primerne za plovbo, saj v spodnjem toku niso zaledenele in tako prepuščajo plavje, sproščajo vodotok in omogočajo uporabo plovil.
Mississippi je najdaljša reka Združenih držav; pomembna je za nastanek mnogih mest kot posledice selitev prebivalcev od njenega ustja v notranjost celine. Njeni večji pritoki so Ohio, Missouri, Tennessee, Rdeča reka in Illinois. V Mehiški zaliv se pretaka tudi Rio Grande, reka, bistvena za sušne južne predele ZDA in Mehiko. V njenem porečju je ob sodobnem sodelovanju Mehike in ZDA prišlo do razcveta gospodarstva. Reka Kolorado se izliva v Kalifornijski zaliv, znana je po svojem oblikovanju geomorfološko zanimivih kanjonov na Koloradski planoti. Za bogato zvezno državo Kalifornijo sta pomembni reki Sacramento in San Joaquin. Vode severozahoda se odmakajo skozi vodotok Columbia in njegov pritok Snake River. Ti reki imata velik strmec in pretok, kar ju odlikuje z največjim hidroelektričnim potencialom v ZDA.
Yukon je velika reka na Aljaski, ki se izliva v Beringovo morje, človeku je služila kot sredstvo zgodnjih potovanj rudosledcev v notranjost dežele.
Velika jezera na srednjem zahodu ZDA so po površini največje sladkovodno telo sveta. Njih kotanje so ostanki pleistocenske poledenitve. Jezera so z oceanom povezana prek reke Svetega Lovrenca, zgrajenih pa je tudi več kanalov, najstarejši izmed njih kanal Erie. Veliko slano jezero je kotanja v Veliki kotlini na zahodu države, ravno tako pleistocenskega izvora. Zaradi neodtočne kotanje je jezero znano po veliki vsebnosti soli.
Združene države Amerike premorejo 19.924 km obal, ki potekajo ob dveh oceanih in Mehiškem zalivu. Kopnino obdaja 12 morskih milj teritorialnega morja in 200 morskih milj gospodarskega pasu.
Ob celotnih vzhodnih ZDA se vleče priobalna ravnica Atlantika z mnogo zemeljskimi kosami. To je prizorišče najzgodnejših naselitev evropskih priseljencev, prve izmed njih v Jamestownu leta 1607. Vodna pot Atlantic Intracoastal Waterway po priobalnih vodah povezuje kraje od Bostona na severu do Key Westa na južnem, floridskem koncu atlantske obale. Na njenem severu pa se je skozi zgodovino ZDA oblikoval zajeten megalopolis BosWash. Več kot 2.500 kilometrov dolga obala Mehiškega zaliva je nizka in lagunastega tipa, z izjemo območja Mississippijeve delte. Zaznamujejo jo dolge zemeljske kose, pretežno znotraj katerih poteka vodna prometnica Gulf Intracoastal Waterway. Pred obalo ležijo gospodarsko pomembne razsežne zaloge zemeljskega plina in nafte. Regija je bila mnogo časa pod nadzorom Špancev in Francozov, kasneje so si ZDA priključile Teksas. Za razliko od prej omenjenih je zelo razgibana dobrih 2 tisoč kilometrov dolga pacifiška obala s pripadajočim gorskim pasom. Nekoliko bolj uravnjena je na jugu, medtem ko jo na severu členi množica zalivov, fjordov, polotokov in otokov. Naravnogeografska značilnost te obale so silovite oceanske nevihte in velika namočenost severozahodnih predelov države, pa tudi potresi zaradi lege na Pacifiškem ognjenem obroču. Tamkajšnji svet je demografski razvoj doživel šele v 20. stoletju.
Obale Aljaske ob Pacifiškem in Arktičnem oceanu so globoko razčlenjene, ob njih leži večina naselij te zvezne države. Posebna lastnost obale Havajev so koralni grebeni in njen velik pomen v smislu prometnih povezav.
[uredi] Podnebje
Velika država in odmaknjenost nekaterih njenih predelov sestavljata pester mozaik različnih podnebnih tipov: Aljaska je ena izmed svetovnih regij z najbolj ostrim in hladnim podnebjem, medtem ko je havajsko povprečno vreme vlažno in tropsko. Slemenitev glavnih gorskih verig ZDA od severa proti jugu ne preprečuje hladnim severnim zračnim masam na eni ter toplim južnim na drugi strani, da bi često prodirale daleč v zase neznačilne geografske širine.[3]
100. zahodni poldnevnik, ki loči državo na sušni zahod in namočeni vzhod, deli ZDA po sredini na dve polovici
Najbolj poznana podnebna delitev Združenih držav je na vlažni vzhod dežele in suhi zahod, ki ju ločuje črta 100° z.g.š. (mrtva črta). V prvem podnebju so padavine obilne; v severnem delu je pozimi mnogo snega in mraz, medtem ko je južni del zaznamovan z vročimi poletji in deževje skozi vse leto. Dovolj velika stopnja vlage je tu spodbudila tradicionalno ameriško kmetijstvo, ki je iztrebilo večino nekoč mogočnih gozdov; danes so ti ponekod obnovljeni, na drugih mestih pa se je prst posledično degradirala in postala neprimerna za rast gozdov ali poljedelstvo. Temu vzhodnemu vlažnemu pasu sledi prehodni pas okoli mrtve črte, kjer tradicionalno najdejo svoje mesto visokotravne prerije, te se proti zahodu spreminjajo v stepe z nizko travo. Naravnega rastja je danes tudi tu malo zaradi gojenja kulturnih rastlin, zlasti pšenice. Suhi zahod države pa ni sposoben vzgajati kulturnih posevkov brez namakanja, saj nekateri (puščavski) predeli dobijo manj od 125 milimetrov padavin letno. V tej regiji zato med kmetijskimi panogami prevladuje živinoreja. Podnebna izjema zahodnih ZDA je Kaskadsko gorovje in Pacifiška gorska veriga, ki se napajata z zajetnimi orografskimi padavinami, izhajajočimi iznad Pacifika. Ta področja zato zaznamujejo obsežni iglasti gozdovi.
Lastnosti prsti so tesno povezane z razporeditvijo klimatskih pasov, kar še posebno velja za Združene države. Nerodovitni podzoli so prisotni v hladnih celinskih podnebnih območjih, ravno tako nerodovitne lateritske prsti je najti v bolj vlažnih in toplih podnebjih; černozjomi, ki so zelo bogati in rodovitni, pa prekrivajo tla zahodno od vlažnega vzhodnega dela države.
Regionalizacija po tipih podnebja je praviloma oblikovana na sledeč način: vlažno celinsko podnebje severovzhoda in vlažno subtropsko jugovzhoda; polsuho podnebje v Velikem nižavju zahodno od mrtve črte; suho puščavsko podnebje jugozahoda; sredozemsko podnebje v Kaliforniji; oceansko podnebje ob zahodni obali severno od sredozemskega podnebnega pasu; subarktično v notranjosti in polarno podnebje onkraj polarnega kroga na Aljaski; ter tropsko podnebje Havajev.
[uredi] Poselitev
Tudi upodobitev gostote prebivalstva v ZDA prikazuje jasno delitev vzhodne in zahodne polovice države; najgosteje naseljeno območje je somestje BosWash na severovzhodu dežele, sledita pa mu urbanizirana pasova ob Tihem oceanu in Mehiškem zalivu
Prebivalstvo je v največji meri naseljeno ob obalah oceanov: več kot tretjina slednjega ob Atlantiku, približno šestina vzdolž Pacifika in slaba sedmina ob obalah Mehiškega zaliva. Tudi megalopolis, največja regija zgoščene poselitve, leži ob obali. Poselitev je najredkejša v agrarnem Velikem nižavju, saj tehnološko razvito kmetijstvo terja le malo delovne sile, medtem ko je večina Američanov zaposlenih v storitvenih dejavnostih urbanih področij.
Za ameriški narod je značilna visoka stopnja mobilnosti. Posledično se vzorci poselitve spreminjajo hitro, v drugi polovici minulega stoletja gre v tem smislu za zgoščevanje prebivalstva v jugovzhodnih področjih ZDA ter ob Pacifiku, medtem ko industrijska mesta starega severovzhoda in Velikih jezer izgubljajo tako svoj pomen kot prebivalstvo (pas rje). Tu izstopajo posamezna stara mesta, tako npr. New York in Chicago, ki so ohranila svojo pomembno vlogo ter so danes finančni centri države in sveta.
[uredi] Urbanizacija in suburbanizacija
Prvi cenzus leta 1790 je zabeležil več kot 95 % ruralnega prebivalstva. Razmah urbanih področij se je pričel po letu 1830, v prej neslutene višave pa ga je poslala intenzivna industrializacija poznega 19. stoletja, ki je do 1990. let v urbana središča vodila več kot tri četrtine prebivalcev države. Za rast mest je bil resnično pomemben pritok tujih imigrantov, ki so polnili centre, posledica pa so bili prenaseljenost, nehigiena in kriminal. Mesta se razvijajo še danes, a so bile meje urbanih centrov v veliki meri začrtane že v zgodnjem 20. stoletju.
.jpg.html)
Predmestne soseske večinoma montažnih hiš so nespregledljiva značilnost demografske podobe ZDA že vse od obdobja po drugi svetovni vojni, ko se je v času blaginje pričela hitra gradnja naselij v prostranih neposeljenih in zelenih okolicah ameriških velemest
Premožnejši sloji so se z začetkom 19. stoletja in boljšimi prometnimi povezavami pričeli umikati iz onesnaženih in prebivalstveno nasičenih mestnih jeder, kar je naznanilo val suburbanizacije z viškom po drugi svetovni vojni, ko so se z bojišč vrnili mnogi vojni veterani in je zavladala blaginja. Tako so zrasle socialno razmeroma homogene predmestne soseske z mnogokrat identičnimi hišami, kjer je bilo v času t.i. baby booma opaziti množice družin z otroki.
Ljudem so v predmestja sledile tudi storitvene dejavnosti – razvili so se veliki nakupovalni centri, zaradi nižjih davkov in lažje dostopnosti pa so se tja umaknila tudi mnoga podjetja. Dostopnost predmestnih sosesk z javnim prometom je bila nerazvita, zato je izbruh suburbanih okolij povzročil tudi razmah uporabe avtomobilov. Kljub vsemu imajo mestna jedra tudi danes več pomembnih socialnih funkcij.[4]
[uredi] Okolje in družba
Že prvi evropski priseljenci so se zavedali velikih možnosti, ki jih ponujajo naravna bogastva te dežele. Tudi zato so se ZDA hitro razvile v vodilno agrikulturno in kasneje industrijsko silo. Tako je človek s svojim delovanjem močno preoblikoval površje, gozdove severa in severovzhoda ter prerije Velikega nižavja spremenil v polja, z lovom pa iztrebil mnogo domorodnih živali. Izjemen negativen učinek na okolje sta imeli tudi sprva industrijska revolucija in nato demografska eksplozija.
Prvi znaki okoljevarstvene zavesti so se v Združenih državah pojavili v drugi polovici 19. stoletja, ko je vlada vzpostavila nekaj naravnih rezervatov. Kljub temu je trajalo do 60. letih 20. stoletja, preden je družba ZDA širše spregovorila o okoljskih problemih. Takrat so se dogajale nekatere konvencije, povečalo se je število naravnih rezervatov, deklarirano varovanje ekosistemov ipd. Kljub temu ostajajo tako kot v ostalem industrializiranem svetu v sedanjosti ekološke težave problem ogromnih razsežnosti in smeri. Združene države za primer proizvedejo 20 % svetovnih izpustov ogljikovega dioksida v atmosfero, a se kljub temu nočejo zavezati Kjotskemu protokolu.
Indijanski naseljenci so imeli le minimalen vpliv pri spreminjanju podobe okolja – bili so nomadi in nekoliko kasneje živeli v majhnih vaseh. Prihod Evropejcev je pomenil naselitev vzhodne obale, od tod pa so lovci in avanturisti potovali v notranjost celine ter poročali o ogromnih rodovitnih površinah, zlatu in srebru ter obilici divjadi. Vse je privabilo pionirske kmete in množine lovcev, ki so izsekavali gozdove, drastično zmanjševali število živali ter gradili več in več naselbin.
Dolgo sušno obdobje in serija peščenih viharjev, imenovano Dust Bowl, je v tridesetih letih 20. stoletja pustošilo po ameriških prerijah in tudi zaradi delovanja človeka povzročilo ekološko ter agrikulturno škodo, ki je kasneje in vkup z drugimi dogodki vzbudila ekološko zavest druge polovice 20. stoletja
V tridesetih letih 19. stoletja so bili pripadniki transcendentalizma tisti, ki so – navkljub neugodni družbeni miselnosti – spregovorili o okolju kot vrednoti. Ustanovitev prvega svetovnega narodnega parka Yellowstone 1872. leta je sicer terjala še precej časa, resni negativni učinki razuzdanega ravnanja z okoljem pa so se nato pokazali v obliki dolgotrajne suše in degradacije rodovitnih področij v času Dust Bowla tridesetih let minulega stoletja. Okolje je nadalje prizadel industrijski razmah po drugi svetovni vojni in hitro množenje prebivalstva s fenomenom baby boom – posledice so bile koncentrirane količine smoga, industrijski ter kmetijski odpadki idr., najbolj pereče na industrijskem severovzhodu države.
Leta 1962 je knjiga Tiha pomlad prevetrila miselnost ljudi, takisto neugodni rezultati znanstvenih raziskav. Svoj delež k zaskrbljenosti ljudi sta prispevali tudi »goreča reka« Cuyahoga leta 1969 in jedrska nesreča na Otoku treh milj deset let kasneje. Od takrat dalje je mnogo razprave o okoljevarstvu, ki pa tudi danes ne obrodi učinkovitih sredstev boja proti degradaciji naravnega okolja. Neučinkovitost je v splošnem rezultat človekove želje po življenjskem udobju, posebej za ZDA pa so značilni nenehni spori med gospodarstveniki in zagovorniki idej o varovanju okolja. Prvi namreč v omejevanju eksploatacije naravnih virov vidijo oviro svojemu gospodarskemu razvoju in njihovo nasprotovanje je temeljito že vse od pričetkov sodobne ekološke zavesti v drugi polovici 20. stoletja: Sagebrush Rebellion na zahodu Združenih držav je podprl Ronalda Reagana, ki se je leta 1981 s konservativnimi idejami povzpel na predsedniško mesto ter aktivno ukrepal v smer svobodnega kapitalizma in omejevanja ekološko usmerjenih dejavnosti. Danes je priljubljena ideja o trajnostnem razvoju, zaradi globalizacije pa prihaja do sicer neučinkovitega mednarodnega sodelovanja.
[uredi] Naravna bogatstva
Gospodarski uspeh ZDA delno temelji na njihovih naravnih bogastvih. To pomeni zgodovinsko velike površine danes močno skrčenih gozdov, bogata ribolovna območja in število mineralnih nahajališč pretežno na zahodu države – ZDA so največja proizvodnica fosfatov, pa velika proizvodnica zlata in srebra, zemeljskega plina in nafte ter tudi gradbenih materialov.[5]
[uredi] Naravne nesreče
Orkan Katrina je leta 2005 ob obalah Mehiškega zaliva povzročil obilico gmotne škode in številne človeške žrtve; v nudenje pomoči prebivalcem močno opustošenega New Orleansa so se vključili pripadniki oboroženih sil
V vedno večji meri gre za suše, zgodovinsko je tako znan Dust Bowl, medtem ko danes dolga obdobja brez padavin preživljajo jugozahodne regije ZDA. V tem času često prihaja do uničujočih požarov.
Tornadi pustošijo po zemeljskem površju Velikega nižavja in srednjega zahoda, kjer se zlasti v pomladnem in poletnem času srečajo očitno različne si zračne mase – območje, znano kot Tornado Alley. Še ena vremensko pogojena nevarnost so orkani, ki pustošijo po obalah Mehiškega zaliva.
Zgodovina ZDA pomni nekaj večjih poplav in zemeljskih plazov, a so danes bolj pereče lokalne poplave na goratem jugozahodu. V zimskem času v hladnejših predelih življenje ohromijo tudi snežni meteži.
Zahodna obala Združenih držav in deli Aljaske so izpostavljeni ognjeniški aktivnosti in potresom, saj so del pacifiškega Ognjenega obroča. Vroča točka z ognjeniško aktivnostjo so neeksplozivni ognjeniki Havajev, medtem ko je eksplozivni vulkan Sveta Helena na severozahodu ZDA.
[uredi] Zgodovina
- Glavni članek: Zgodovina Združenih držav Amerike
[uredi] Predkolonialna in kolonialna Amerika
Do danes raziskana zgodovina ameriškega prebivalstva se prične pred okvirno 15 tisoč leti, ko so ljudstva iz Azije prečkala Beringov preliv. Iz njih so izšli domorodni prebivalci Amerike, edini ljudje celine do prihoda Evropejcev v 15. stoletju. Bili so izolirani od pridobitev in vsakovrstnih bolezni starega sveta, ob prihodu zahodnih priseljencev pa je teh 10 do 112 milijonov ljudi[6] govorilo okoli 350 jezikov. Viške teh kultur so pomenile civilizacije Aztekov in Inkov v Južni Ameriki ter Misisipijcev in Pueblo v Severni.
Pred velikimi odkritji je prišlo le do bežnih stikov Vikingov s celino okoli leta 1.000 in morebiti še evropskih ribičev v bližini leta 1480. Vzpon Otomanskega imperija pa je spodbudil raziskovanja in z njimi dobo velikih odkritij, ki so jo načeli Portugalci, in je dodobra ter za vedno spremenila svet. Krištof Kolumb pod špansko zastavo je z nagibi najdbe zahodne poti v Indijo leta 1492 naletel na Karibske otoke, nedolgo za njim (1499) pa je Amerigo Vespucci ob plutju vzdolž obal Južne Amerike potrdil, da gre za novo celino. Obilica raziskovalcev se je odpravila na raziskovanje novo odkritih zemlja.
To je bila katastrofalna prelomnica za ameriške ter zahodnoafriške staroselce, na drugi strani pa pričetek mogočnega obdobja nadvlade in razvoja evropske in kasneje ameriške kulture. Indijanci so enormne žrtve (90-odstotni padec števila prebivalstva) utrpeli zaradi vojn, še posebno pa zaradi epidemij evropskih bolezni, kar je sprostilo obilico ozemlja za evropska osvajanja. Sveži novi svet je potreboval neizčrpljive zaloge delovne sile, za katero so bili najbolj primerni zasužnjeni in uvoženi staroselci Afrike.
Po letu 1519 so prve kolonije ustanovile Španija, Portugalska, Francija, Nizozemska in Anglija. Vsaka izmed držav je vodila svojo politiko: Španija je odprla velike rudnike in agrikulturni sistem v Mehiki, Južni Ameriki in na Karibih, Portugalska je posedovala suženjsko agrikulturno kolonijo v Braziliji, Francozi in Nizozemci pa so isto ustvarili v Severni Ameriki. Vse naveden kolonije so trgovale z domorodci. Zlasti Angleži pa si za razliko od njih niso obetali toliko trgovanja kot ameriškega ozemlja. Ob prihodu preostalih kolonizatorjev v Ameriko so bile španske naselbine stare že okoli 100 let.
Angleži, ki so kasneje prevzeli pobudo pri naseljevanju Severne Amerike, so imeli druge razloge za imigracijo kot preostali narodi, večinoma željni trgovanja z indijanci in kmetovanja v južnih kolonijah ter posledično z malo rednega prebivalstva. Za razliko od njih so Angleži v 17. stoletju v novi svet poslali 400 tisoč svojih ljudi in v njem ustvarili redne kmetijske kolonije. Priseljevanje iz Anglije je bilo pospešeno zavoljo nestabilnih religiozno pogojenih družbenih razmer v domači deželi, kar je zlasti pestilo puritance; zraven tega se je Anglija ubadala tudi s prenaseljenostjo in revščino med prebivalci.
Razvoj angleških kolonij se je začel v zalivu Chesapeake (današanja Virginia) leta 1607 in na področju današnjega Massachusettsa leta 1620. Kolonija Jamestown v virginijskem Chesapeakeu je bila drzen poskus trgovske postojanke, medtem ko so bili naseljenci Massachusettsa puritanci z družinami. Po propadu prvih dejavnosti zaradi nediscipliniranosti njenih prebivalcev je postala virginijska zemlja tobačna plantaža z discipliniranimi sužnji in nekaj belskimi družinami, ki so ustvarile prve zametke naroda in samostojne Amerike. Nova Anglija v kasnejšem Massachusettsu pa je bila sekularna družba s preštevilno populacijo, kar je zaradi pomanjkanja zemlje vodilo do pojava revščine. Anglija je nadalje do leta 1640 ustanovila 6 od 13 kolonij, ki so kasneje postale ustanoviteljice suverenih ZDA. Ta čas zgodnjih kolonij je še posebno za Angleže z njihovimi ozemeljskimi zahtevami pomenil veliko nevarnost napadov staroselcev.
[uredi] Osamosvojitev in zgodnja suverenost
[uredi] Osamosvajanje
- Glavni članek: Ameriška revolucija
Že pred ameriško vojno za neodvisnost se je na območju kasnejših Združenih držav bílo več vojn, tako sprva med priseljenci in indijanci, nato pa med kolonijami različnih držav, ki so svoje evropske spore prenesle na kolonije.
V ameriške staroselce preoblečeni protestniki so v znak nasprotovanja britanskim ukrepom proti moči ameriških kolonij z britanske ladje v morje zmetali zaboje čaja, kar je bil simbolni pričetek ameriške revolucije
Spori med kolonisti v Ameriki in oblastjo v Združenem kraljestvu so se pričeli na osnovi različnega pojmovanja oblasti: Britanci so priznavali le svojo matično oblast nad celotnim britanskim imperijem vključno s številnimi kolonijami, medtem ko je v kolonijah prebivajoči živelj postavljal velik pomen svoji lokalni oblasti. Spori so se zaostrili po političnih potezah Združenega kraljestva za oslabitev oblasti v kolonijah, kar je vodilo do trenj in premikov vojske iz zaledja (boji z indijanci) v smer proti belim prebivalcem ter nazadnje napotitve angleške vojske v Boston in iz tega izhajajočega bostonskega pokola leta 1770 s 5 smrtnimi žrtvami. Povod revoluciji pa je bila t.i. bostonska čajanka tri leta kasneje.
Leta 1774 je bil v Pensilvaniji sklican kontinentalni kongres, kamor je svoje predstavnike poslalo 13 držav ustanoviteljic bodočih Združenih držav Amerike. Drugi kontinentalni kongres leta 1776 je 4. julija izdal deklaracijo o neodvisnosti. Peticija o avtonomiji je sprožila ukrepanje britanskih čet, ki so se spopadle s kontinentalno milico pod vodstvom Georgea Washingtona. Sicer slabo trenirana in upravljana ameriška neprofesionalna vojska je zaradi motiviranosti in okretnosti ter poznavanja terena često povedla v osamosvojitvenih bitkah, naposled pa so revolucionarjem na pomoč priskočili še Francozi, ki so videli priložnost za izgon Britancev iz Amerike. Pariška pogodba 1783 je priznala neodvisnost Združenih držav.
Osamosvojitev je imela izrazito pozitiven vpliv na zemljiške posestnike in plantažnike, medtem ko ne beli nelastniki in ženske ne črni prebivalci niso čutili pridobitev. Nova suverenost ni nič dobrega pomenila niti za indijance, saj priseljenci niso imeli več ovir pri svobodnem širjenju v notranjost celine. Nova država je pomenila tudi začetek vprašanja suženjstva, revolucija je namreč potekala na idealih enakih možnosti za vse.
Sklep drugega kontinentalnega kongresa je bil, da mora vsaka izmed držav ustanoviteljic še pred razglasitvijo neodvisnosti ZDA izdelati in sprejeti svojo ustavo. Te ustave so bile bolj kot ne naperjene proti izvršilni oblasti in so zagotavljale nekatere neodtujljive pravice ter delile oblast na tri veje. Velika suverenost je bila državam podeljena in zvezna oblast ustanovljena s točkami konfederacije. Ustavna konvencija 1787 je sprejela dvodomni zvezni parlament in v posameznih državah naposled potrdila zvezno ustavo, navadno z obljubo, da bo ta upoštevala listino Bill of Rights.
[uredi] Zgodnji politični in geografski razvoj
Zaenkrat še redko prebivalstvo nove države, ki je štelo 4 milijone oziroma 1,7 prebivalca na km2, se je v obdobju po vojni na politični ravni ukvarjalo zlasti z deljenjem zvezne in lokalne oblasti in z močjo oblasti nasploh.
Do oblikovanja močne in številnejše vojske je prišlo v obdobju evropskih napoleonskih vojn, ko je ameriška podpora Združenemu kraljestvu kot trgovskemu partnerju prinesla neprijateljske odnose s Francozi.
V obdobju predsednika Thomasa Jeffersona je prišlo do novih trenj tudi z Združenim kraljestvom, ki ni spoštovalo trgovske suverenosti ZDA. Leta 1812 je naposled izbruhnila druga vojna z Britanijo. Oborožene sile ZDA so napadle angleško kolonijo Kanado, ki bi bila njihov talec. Sprva so uspehe želi Britanci, nazadnje pa so odločilne zmage dosegali Američani in vojne je bilo leta 1814, po Napoleonovem padcu in sklenitvi miru v Evropi, konec tudi v ZDA.
Obdobje po drugi vojni z Britanijo je znano kot doba dobrih čustev (angleško Era of Good Feelings). Leto 1815 je v Evropo prineslo dolgotrajni mir in posledično se je enako zgodilo tudi z ZDA. Prvič po osamosvojitvi so ZDA tako imele čas, ki so ga lahko posvetile notranjim zadevam. To ni pomenilo nič dobrega za domorodce, saj so jih priseljenci do 1830 pospravili onkraj Mississippija in do njega razširili svojo kulturno pokrajino.
Področje Velikih jezer do 1780. let skorajda ni poznalo belih prebivalcev. Leta 1860 pa je tam živela petina vseh prebivalcev in geografski center populacije priseljencev se je premaknil v Ohio. Ti priseljenci so v regijo prišli v dveh migracijskih tokovih.
Za indijance, zlasti za tiste, naseljene vzhodno od Mississippija, je bilo obdobje po drugi angleški vojni črno. Irokezi v državi New York so bili omejeni na rezervate, mnogo pa jih je odšlo v Kanado. Pripadniki plemena Shawnee, ki je vodilo odpor proti belcem na severozahodnih ozemljih, so bili razpršeni po območju. Preostanek staroselcev se je premaknil v Missouri ali Mehiko. Iz istega obdobja je znana prisilna deložacija indijanskih plemen na območje današnje Oklahome, ko je na poti umrlo okoli 4 tisoč indijancev (pot solza).
Po letu 1803 je sledilo nezadržno raziskovanje sveta onkraj Mississippija, prva tamkajšnja država je bila Louisiana v letu 1812. Počasi so priseljenci naselili tudi sicer mehiški Teksas, širjenje vse do Pacifika pa je spodbujala ideja »jasne usode« (angleško Manifest Destiny). Kongres je po uboju okoli deset ameriških vojakov razglasil vojno tudi proti Mehiki (ameriško-mehiška vojna), njen oboroženi odpor pa kaj hitro zatrl. Za simboličnih 15 milijonov dolarjev so ZDA tako odkupile Teksas, Kalifornijo in Novo Mehiko.
[uredi] Državljanska vojna
- Glavni članek: Državljanska vojna ZDA
Socialne razlike med severom in jugom države so bile očitne vse od ustanovitve države dalje – sever je bil usmerjen v manufakturno proizvodnjo in tržno gospodarstvo, veljala pa je načelna svoboda posameznika; standard je bil višji, miselnost pa bolj napredna. Na drugi strani je gospodarstvo juga slonelo na plantažništvu in je bilo bistveno odvisno od mednarodnega trgovanja ter sužnjelastniškega sistema. Zaslužki posameznikov so bili veliki, medtem ko je bil gmotni položaj večine slab. Regija je bila vrh vsega politično osamljena, sužnjelastništvo drugod po svetu s posameznimi izjemami ni bilo več uveljavljeno.
Ta čas so zaznamovale tudi socialne reforme Andrewa Jacksona, ko je demokracija postala tako rekoč masovna in ne več v rokah lastniškega sloja. Volilna in druge pravice so bile sicer še vedno le nedosegljiva želja črncev.
Družbenopolitične razlike so bile z različnimi motivi tajene ali umetno blažene vse do pricepitve zahodnih ozemelj z Mehiko, ko je prišlo do vprašanja tipa sistema v teh novih predelih ZDA. Abraham Lincoln, goreč republikanski privrženec svobodnih črncev, je slavil zmago na predsedniških volitvah 1860 in s tem sprožil plaz odcepitev južnih držav, ki niso več upale na izboljšanje okoliščin za svoj družbeni sistem. Še bolj razgrete so postale razmere s krvavimi civilnimi obračuni v Kansasu.
Bitka pri Gettysburgu julija 1863 je bila spopad z največ žrtvami v času državljanske vojne in pomemben preobrat v srečo Unije
Vojna se je pričela po odločitvi severa, ki se je postavil v bran ozemeljski celovitosti Združenih držav. Slednji je imel izrazito materialno prednost, medtem ko so se oborožene sile juga bojevale na lastnem si teritoriju. Spopadi so se pričeli pri utrdbi Fort Sumter, ki jo je napadla južna milica. Ob zaključku vojne je Unija (sever ZDA) beležila 360 tisoč žrtev, medtem ko je na strani Konfederativnih držav umrlo 260 tisoč vojakov.
Osrednji vzrok je bilo vprašanje suženjstva, a to med vojno ni bilo izpostavljeno, saj je bil jug primoran računati tudi na nesužnjelastniške belce, ki bi ne bili pripravljeni bíti vojne za pridržanje pravice do sužnjev, zraven tega pa je sicer neuspešno računal tudi na podporo Združenega kraljestva in Francije, ki se za omenjeno pravico takisto ne bi borila. Vojna je povečala moč centralne vlade in utrdila enotnost ZDA. Jug je bil opustošen, sužnjev ni bilo več, a je zaradi neučinkovitega reševanja razmer neposredno po vojni ostalo pereče vprašanje črnske enakopravnosti in ameriško družbo destabilizira tudi danes.
[uredi] Razvoj industrije in svetovnega političnega vpliva
Po državljanski vojni je znova prišlo do vprašanj gospodarskega izboljšanja ZDA. V tem okviru so se odvile pospešene migracije prek Mississippija v Veliko nižavje in Skalno gorovje, kjer so se priseljenci zopet spopadali z domorodci za kvalitetno zemljo. Do konca 19. stoletja so bile te regije že oblikovane v zvezne države in vključene v industriirajoče se ZDA.
Pri osvajanju zahoda so nosile izreden pomen železnice; prva takšna pot do Pacifika se je pričela graditi 1862. leta. Selitve na zahod so spodbudile tudi zlate mrzlice začenši s kalifornijsko leta 1849. Različne etnične in narodnostne skupine so se odseljevale proti zahodu v zase značilne regije. Vse to je za indijance in njihov odpor pomenilo končni udarec – bitka pri Wounded Kneeju leta 1890.
[uredi] Industrijska revolucija in urbanizacija
Zgodnja industrija in kapitalizem sta podjetnikom v ZDA omogočala neovirano kopičenje premoženja in oblikovanje monopolov, ki so krnili konkurenčni trg
Zadnjih 30 let 19. stoletja je ZDA poneslo na mesto vodilne industrijske sile sveta. Prednjačila sta zlasti proizvodnja mesa in rudarstvo, poleg tega pa je bila v razmahu tudi organizacija poslov, kvaliteta vsakdanjega življenja in dela nasploh. Takšni ekspanziji so bili vzrok obilna naravna bogastva, nove tehnologije, poceni energija, hiter transport in obilica kapitala ter delovne sile v obliki množic, ki so v tistem času že imigrirale v Združene države. Novi postopki dela so pohitrili način proizvodnje, tako je bil pomemben princip manufaktur. Ko so se podjetniki priučili vodenja gospodarskih aktivnosti prek velikih geografskih razdalj, se je odprla možnost velikih gospodarskih tvrdk, ki so že takrat imele nekatere lastnosti korporacij. Slednje - s pripadajočimi monopolnimi karteli - so se pospešeno razvijale ob koncu 19. stoletja.
Industrijski napredek je močno spremenil življenja Američanov. Gospodarsko prizorišče so na novo zaznamovale velike in močne korporacije. Pomnožil se je izvoz in nekoliko tudi uvoz. Razvil se je upravniški sektor. V tem obdobju so zrasla nova mesta, med njimi najbolj opazna Chicago, Atlanta, Minneapolis, Dallas idr. Prišlo je do skokovitega razvoja domov in transporta ter dviga življenjskega standarda. Praktično življenje Američanov pa je postalo nestabilno, stanje gospodarstva je pričelo orjaško nihati med hiperprodukcijo in ekonomskimi depresijami. Oblikovale so se velike razlike med revnimi in bogatimi državljani, tako otroci kot odrasli so delali v nezdravih in sploh nevarnih tovarniških okoljih brez tehničnih in pravnih zaščit. Industrijs